• Slovenian (SI)
  • Italian - Italy
  • English (United Kingdom)
  • Deutsch (DE-CH-AT)


Valentin Stanič v Ročinju 1809 - 1819

Valentin Stanič (1774-1847), duhovnik, vsestranski ljudski prosvetitelj, plemeniti človekoljub, hribolazec in predhodnik alpinizma v Evropi se je iz hišne kanalske šole podal najprej v trivialko v Gorici in na Trbiž, nadaljeval šolanje v Celovcu, nato v Salzburgu dokončal študij na gimnaziji, filozofiji in bogoslovju. V duhovnika je bil posvečen leta 1802. Predvsem gorniški in nemško govoreči svet pozna Valentina Staniča kot izvrstnega gornika in prvopristopnika na Veliki Klek in Watzmann. Pred 210 leti jih je ne le osvojil,  višino jim je tudi izmeril. Isto je storil leta 1808 na Triglavu, ko je kaplanoval na Banjšicah. Od leta 1809 do 1819 je bil vikar v Ročinju, nato pa do svoje smrti stolni kanonik v Gorici.

Upravičeno velja za eno najpomembnejših osebnosti na Goriškem v času kulturnega prebujanja goriških Slovencev. Bil je zgleden duhovnik, pa tudi dobrotnik in vzgojitelj. Njegovo delo pa ni bilo omejeno samo na cerkveno področje, kjer je pokazal izredno iznajdljivost, pač pa ga je odlikovalo tudi globoko človekoljubje in čut za socialne potrebe ljudi. Kot šolski nadzornik je skrbel za napredek šolstva. Bil je tudi pesnik, prosvetitelj, ustanovitelj gluhonemnice v Gorici leta 1840,  Sklada šolskih štipendij leta 1844 in tik pred smrtjo tudi Društva zoper mučenje živali, prvega v avstroogrski monarhiji.

govorLani smo praznovali 200-letnico prihoda Valentina Staniča v Ročinj, letos se veselimo obnovljene Staničeve šole in spodobi se, da predstavim to bogato Staničevo ročinjsko obdobje.

Vikariat Ročinj  sega že v visoki srednji vek in se omenja vzporedno s tistim v Kanalu, ki je v teku stoletij prevzel vodilno vlogo. Vendar je Ročinj ohranil dovolj vidno mesto in se uvrščal takoj za farnim središčem v Kanalu. Na predlog tamkajšnje nosilke patronatne pravice grofice Amalije vdove Coronini je bil 28. marca 1809 izbran za ročinjskega vikarja Valentin Stanič. Goriški škof Frančišek Filip grof Inzaghi je 9. aprila 1809 potrdil izbor in v ročinjskih matičnih knjigah je Staničev zapis prvič zabeležen 7. maja 1809. Skrbi ročinjskih župnikov se moramo zahvaliti, da so edino te matične knjige prestale vse vojne vihre nepoškodovane. Razstavljene so v vitrini Staničeve dvorane, kar je velikodušno omogočil gospod župnik Jožef Mikuž.  

Stanič je dušnopastirsko službo vestno opravljal, zaradi obsežne duhovnije (ročinjska fara je tačas štela 2000 duš) so mu bili v pomoč tudi kaplani Matej Kumar, Janez Gerbic in  Andrej Ipavic. Oktobra 1811 je opravil v Gorici župnijske izpite pred izbrano komisijo. Izpitni predmeti so bili: dogmatika, moralna in pastoralna teologija, svetopisemske vede, cerkveno pravo, duhovna pomoč umirajočim, katehetika in homiletika, posebej govorništvo. Teološko znanje je tako temeljito osvežil, da je bil ocenjen z najvišjo oceno (primam classem obtinuit). Tudi ti izpitni spisi so ohranjeni, in sicer v Nadškofijskemi arhivu v Gorici.

Ni pa ohranjenih podatkov, da bi se po opravljenem župnijskem izpitu potegoval za rojstno župnijo Kanal, pa vendar naj bi Stanič v svojem poslovilnem govoru iz Ročinja dejal :«Poglejte, ljubi Ročinjci, Kanalci niso hoteli, da bi bil vaš vikar njih čestiti gospod fajmošter, a zdaj sem postal celo milostljivi gospod kanonik.«

Ročinjsko obdobje je poleg skrbnega dušnopastirstva zapolnil s številnimi dejavnostmi tudi na drugih področjih, tako da je bil imenovan, čeprav le navaden vikar, za šolskega inšpektorja v kanalski dekaniji in za konzistorijalnega svetnika..

Veliko lepega, a tudi hudega je doživel Stanič v Ročinju. Komaj je prišel, že je prišla v deželo vojna. Francozi so prinesli z njo vred tudi marsikaj dobrega. le na novotarije so ljudje sprva nezaupno gledali. Za vojno je prišla bolezen. Runje so morile po vaseh. Ročinjce pa je pred njimi varoval Stanič, ki se je prelevil v zdravnika. Kar s trni je cepil, ko ni imel drugega pripravnega orodja. Francozi so morali iz dežele. Za seboj so porušili most čez Sočo v Kanalu. Kdo naj zgradi most, če ne ročinjski »gospod«. Vrv je napel čez Sočo, izbil sodu dno, ga privezal na vrv in tako plul čez Sočo, meril in vodil delo pri postavitvi lesenega mostu. Za vojno in boleznijo je prišla še lakota. Suša je uničila ves pridelek. Zopet je bil Stanič tisti, ki je skušal pomagati. Naravnost cesarju je pisal za pomoč.

» Sila nas stiska /  Franc, dajte kruha. / Če ne o Bog! / Hitra bo smrt.                                                                                                     

V dolino je prišlo nekaj zaslužka. Dosegel je, da so zgradili v Kanalu nov most namesto zasilnega. Ob bližajoči se 200 letnici si zasluži spominsko obeležje, vsaj  zaradi loka nad kopnim, ki ni bil nikoli porušen.

Otroke je učil in jim zidal šolo, ki ji daleč naokrog ni bilo enake, saj je zrasla na ostalinah dvorca francoskega grofa. Imenitnost nekdanje stavbe izpričuje sončna ura z letos odkrito letnico 1728.

Za vsako delo je bil ročinjski vikar pripraven. S fanti je prepeval na vasi in se menda včasih tudi zavrtel. Šola je potekala velikokrat v naravi, kjer je z otroki tudi telovadil, na bližnji Soči jih je učil plavanja. Kako si predstavljajo kanalski šolarji Staniča kot učitelja kažejo risbe, ki so razstavljene v vitrinah v prvem nadstropju, visijo pa tudi na stenah Staničevega doma pod Triglavom in Planinskega doma pod Ježo.

Ročinjski gospod je kmete učil napredno kmetovati, gnojiti, orati, obrezovati sadje in trte. Tesaril je, pesmi je prevajal in pisal ter jih sam tiskal, tudi že na Banjšicah.  V Posoški državni knjižnici v Gorici (in danes kopija v vitrini)   je shranjen najmanjši (9,5x7,5cm) Staničev osebni ročinjski tisk iz leta 1816 z naslovom Stabat mater, ki vsebuje tudi pesem Na moje lube šolerje in šolerce. Prva kitica je izklesana na kamniti plošči, ki jo bomo danes odkrili na pročelju obnovljene Staničeve šole in se glasi:

S očte enkrat veseliti, morte sdaj se rad vučiti, h dobrim nucat to mladost!

nastopDa so bila štirideseta leta za Staniča pri vzpodbujanju šolanja otrok zelo plodovita, pove ohranjeno poročilo, ki pravi, da je med slovenskimi deželami imela Primorska zelo nizek odstotek za šolo godnih otrok, ki so dejansko obiskovali šole. Na Goriškem je ta odstotek postopoma rasel. 1830. je bilo v šolah 6% šoloobveznih otrok, 1840 13% in 1847 29%. K temu so zagotovo prispevale tudi leta 1844 ustanovljene Staničeve fundacije, s katerimi je s svojim denarjem poskrbel za štipendije sorodnikov,  za nakup knjig in šolskih pripomočkov za revne učence v trivialkah v Kanalu, Ročinju in na Banjšicah ter za nagrado dveh najmlajših pridnih učencev v goriški normalki in treh ljudskih šolah. Ohranjene listine iz Pokrajinskih arhivov obeh Goric pričajo o velikodušni Staničevi skrbi za šolanje mladih na Goriškem in razgrinjajo skoraj stoletno obdobje (od 1841 do 1934) organizacijskih in vsebinskih sprememb, pa tudi nove vire dobrodelnih ustanov. Kanalski dekan Bele opozarja leta 1925 na “spanje” teh štipendij, saj je bila zadnja podeljena Mihaelu Staniču 1920 leta. Zadnji dokument iz leta 1934 izpričuje, da je bilo premoženje Staničeve fundacije preneseno Dobrodelni bratovščini v Kanal ob Soči. Ob tej priložnosti predlagam Občini Kanal ob Soči obuditev Staničevih štipendij. Tako bi ne le z besedami, ampak v dejanjih ohranjali Staničevega duha odgovornosti, delavnosti, nesebičnosti in požrtovalnosti.

Našteta, še ohranjena dela ročinjskega gospoda si zaslužijo v originalu ali vsaj v faksimilu častno mesto v obnovljeni Staničevi šoli, kar načrtuje projekt odvisno od pridobitve evropskih sredstev čezmejnega sodelovanja Italija-Slovenija

Da zaključim. Po desetletnem  delovanju v Ročinju je bil tako spoštovan in cenjen, da je bil Stanič 26. julija 1819 imenovan za kanonika goriškega stolnega kapitlja z utemeljitvijo: »zaradi zaslug v dušnem pastirstvu in v šolskem pouku mladine kot tudi zaradi njegovih zmožnosti ...«. Njegovo slovo od Ročinja se je zavleklo tja do konca leta 1819. Zadnji Staničev zapis v ročinjskih maticah je 1. decembra 1819.

Še vedno so aktualni njegovi pogledi na življenje, delo, solidarnost in mlade, a zapostavljene ljudi. Tem je posvečal glavno skrb, jih z osebnim zgledom ter materialno in moralno podporo spodbujal k učenju in delu. Skrbel je za ohranjanje etičnih vrednot preteklosti, a bil tudi za sprejemanje novih pozitivnih pridobitev človeškega uma.

Vztrajnim Ročinjcem in Občini Kanal ob Soči gre zahvala za obnovo nekdanje Staničeve šole, vsem uporabnikom Doma Valentina Staniča pa želim dobro počutje v svetu Valentina Staniča.

Nagovor Marka Valentinčiča ob otvoritvi obnovljene Staničeve šole v Ročinju 26. septembra 2010.


logo-roza

 

Prenočišča
Pr' Cerovščku

Gregorčičeva 3
5213 Kanal

G: +386 (0)41 728 561

T: +386 (0)5 300 03 33
F: +386 (0)5 333 30 34
info@apartma-kanal.si
 


- Najem sob, apartmaja ali hiše v starem delu Kanala ob reki Soči

- Primerno za družine